Žagarstvo

Uvod

Prvi žagarski obrati so se na območju Slovenije začeli odpirati na koncu 14. stoletja oz. na začetku 15. stoletja. Takrat so v Sloveniji nastajale številne fužine, za obratovanje katerih je bilo potrebno veliko lesa. Pred tem so vodno energijo izrabljali samo mlini in kovačije. Sprva sta obstajala dva tipa žag na vodni pogon – augsburški in venecijanski. 1403 se je začela gradnja žag na vodni pogon v Sloveniji, zato ta letnica zaznamuje začetek slovenskega žagarstva. Prva žaga je bila augsburškega tipa, postavil pa jo je šentpavelski benediktinski samostan v Podvelki na Koroškem. Bila je zgled za ostale graditelje žag. (povzeto po: kulturnadediscina.si)

Razprava

Čeprav se je žagarstvo v Sloveniji začelo uveljavljati šele na začetku 15. stoletja, je zelo kmalu postalo tretja najpomembnejša industrijska panoga v slovenskem gospodarstvu poleg mlinarstva in železarstva. Vendar pa sta takrat obstoječa tipa žag imela problem, ki ga je 1480 rešil Leonardo da Vinci, tako da je neposredno povezal pogonski mehanizem z žagalnim z ročico in ojnico. Ta revolucionarni tip žage se je imenoval firenčanka. Principi, po katerih je bil zasnovan, se upoštevajo še zdaj pri izdelavi sodobnih žag, ki so sicer zelo drugačne od žag iz 15. stoletja. Prva firenčanka v Sloveniji se je imenovala Urban Zigaine, nahajala pa se je v Šturjah pri Ajdovščini. Postavili naj bi jo leta 1486, vendar ta podatek ni popolnoma zanesljiv. (povzeto po: Frenk Kovač. 2003, str.3 )

V Sloveniji so tako v 15. stoletju že obstajali vsi tipi žag. Ob koncu 15. stoletja (natančneje v zadnjih 15 letih) se je močno povečala popularnost augsburškega tipa – na današnjem slovenskem so zgradili kar 30 novih primerkov. Iz teh podatkov lahko razberemo, da je takrat tehnološki napredek na področju žagarstva v Sloveniji potekal zelo hitro.

Naslednje obdobje, ki je bilo pomembno za žagarstvo na slovenskem, se je začelo po letu 1850. Takrat pa se ni razvijalo le žagarstvo, temveč se je začela tudi gradnja železnic, razvoj strojne industrije in odveza zemljiških bremen. Lastniki gozdov in kmetij so gradili manjše žagarske obrate z venecijanskim tipom žage. Na ta način so lahko prodajali žagani les. Veleposestniki pri večjih vodotokih pa so začeli graditi večje žagarske obrate, opremljene s polnojarmeniki, ki so jih poganjale vodne turbine ali v nekaterih primerih parni stroji.

Obdobje med svetovnima vojnama je bilo tretje obdobje, pomembno za razvoj slovenskega žagarstva. Žagarstvo je popolnoma spremenilo trg žaganega lesa. Takoj po prvi svetovni vojni je narasla potreba po žaganem lesu, hkrati pa so ga precej tudi izvažali. To je zahtevalo čedalje več žagarskih obratov. Ker se je število obratov povečevalo, se je gozdarska proizvodnja krčila, saj so pred tem izdelovali cepljeni in tesani les ročno, pozneje pa so to delo opravljali žagarji bolj tehnično izpopolnjeno. Vendar je bilo obratov v Sloveniji veliko preveč, surovin pa premalo – leta 1930 je na slovenskem obratovalo približno 2.800 žagarskih obratov, od tega 316 industrijskih in 2.450 venecijanskih storitvenih. Surovin je bilo dovolj le za 40% vseh obratov. V takem položaju se je žagarska industrija znašla zaradi gospodarske krize – cena lesa se je v izredno kratkem obdobju znižala za polovico in veliko število žagarskih obratov je propadlo.

Od leta 1930 do 1940 se je število žagarskih obratov z 2.800 zmanjšalo na 2.313, med 2. svetovno vojno pa smo jih zgubili še 284. Tako se je zmogljivost žagarskih obratov zmanjšala za približno 30 %. V obdobju nekaj let takoj po 2. svetovni vojni je bila leta 1946 z Zakonom o nacionalizaciji podržavljena vsa industrija, tudi žagarska.

Po 2. svetovni vojni se je ponovno povečal pomen zasebnih venecijanskih žag. V začetnem obdobju so obratovale z vso močjo, pozneje pa so nastale določene omejitve proizvodnje. Ker se je lesnopredelovalna industrija hitro razvijala, so bili zdaj v uporabi vsi oziroma velika večina žagarskih obratov. Postali so del drugih obrti, npr. rudarstva in gradbeništva. Tak razvoj je zahteval namensko žaganje hlodovine, posledično pa je trgovina z žaganim lesom skoraj povsem zamrla.

Zaključek

Razvoj in posodabljanje žagarske proizvodnje se je popolnoma končal v 70. letih. Do takrat se je žagarska industrija mehanizirala – čeprav se je število obratov zmanjšalo, so bili bolj učinkoviti in zmogljivi. Leta 1984 je v Sloveniji obstajalo kar 70 podjetij, ki so se ukvarjala z žagarsko proizvodnjo.

Povzetek v angleščini

The Slovenian sawmilling industry started in 1403 when water sawmills started to appear. There were 2 main types of sawmills – the Augsburgian and the Venetian type. There was a breaking point in 1984 when Leonardo da Vinci invented the Florentine sawmill type. It directly combined the power mechanism with the sawing mechanism. You could find instances of all three types in Slovenia in the 15^th century which shows great technological advancement.

The period after 1850 was an important time for the Slovenian sawmilling industry as the industrial revolution began. Bigger sawmilling plants started to appear and the industry rose.

The period between the first and the second world war was the worst period for Slovenian sawmilling. There were far too many plants and simply too little wood. Consequently, many plants went bankrupt.

The advancement in the sawmilling technology ended in the 70s as the industry became mechanized. There were 70 companies engaging in sawmilling in Slovenia.

Viri

Kulturna dediščina, uredniki spletne strani kulturnadediscina.si [Citirano; datum: 12.1.2021, ura, minuta: 19:05]. Dostopno na spletnem naslovu: https://kulturnadediscina.si/about/zagarstvo/

Tehniški muzej Slovenije Bistra, uredniki spletne strani TMS Bistra [Citirano; datum: 12.1.2021, ura, minuta: 19:11]. Dostopno na spletnem naslovu: https://www.tms.si/stalne-razstave/tms-bistra-pri-vrhniki/vodnik-po-zbirkah-tms-bistra/lesarstvo/zagarstvo/

Tehnika in tehnologija – lesarstvo: raziskovalna naloga, Aneja Maček in Maks Trček [Citirano; datum: 12.1.2021, ura, minuta: 19:12]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.osziri.si/files/2018/04/%C5%BEaga_17.3.-2017_Tr%C4%8DekMa%C4%8Dek.pdf

Slikovni viri

Slika 1: vodno kolo žage, uporabnik istrijan28 [Citirano; datum: 12.1.2021, ura, minuta: 19:12]. Dostopno na spletnem naslovu: https://mojalbum.com/istrijan28/izlet-zicka-kartuzija-2/vodno-kolo-zage/23740731

Slika 2: spravilo lesa na tradicionalen način, Janez Levstek [Citirano; datum: 12.1.2021, ura, minuta: 19:13]. Dostopno na spletnem naslovu: https://www.rakitna.si/ucna-pot/images/6_spravilolesa.jpg

Slika 3: maketa žage z vodnim kolesom, TMS Bistra [Citirano; datum: 12.1.2021, ura, minuta: 19:13]. Dostopno na spletnem naslovu: https://www.tms.si/stalne-razstave/tms-bistra-pri-vrhniki/vodnik-po-zbirkah-tms-bistra/lesarstvo/zagarstvo/

Slika 4: Čopova žaga venecijanka v Krnici, uredniki strani geago.si [Citirano; datum: 12.1.2021, ura, minuta: 19:13]. Dostopno na spletnem naslovu: https://thumbs.geago.si/data/RecordFieldThumbnail.ashx?ProfileID=Luizem@Luz&rid=30321@lay_images&size=1280,0&FieldID=Data&offsetField=ThumbnailOffset&centerOffset=0